O položaju Jezidov v Šengalu

Skupnost Jezidov je ena najstarejših verskih skupnosti v Mezopotamiji in sega v čas približno 2000 let pred našim štetjem. Gre za monoteistično in naravoljubno vero, v kateri imajo sveti štirje elementi – voda, zrak, zemlja in svetloba (v obliki sonca in ognja) posebno mesto in pomen, za razliko od drugih monoteističnih verstev pa njihovo božanstvo nima antagonista, ki povzroča zlo.

Jezidsko podobo človeka določa prepričanje, da so ljudje sami odgovorni za svoje delo in dejanja. Vsi ljudje so od Božanstva prejeli dar poslušanja, gledanja in razmišljanja in s tem predpogoje za hojo po pravi poti. Verjamejo, da je Jezid lahko dobra oseba, a da bi bil dobra oseba, ni potrebno biti Jezid. To prepričanje izhaja iz razumevanja jezidske vere, ki ne odvzema veljave drugim veram, v tem aspektu pa tako priznavajo idejo, da ne obstoji le ena resnica, temveč mnoštvo.

Vera Jezidov ima etnokonfesionalni značaj, tj. je verska skupnost, ki obstaja le med Kurdi. Zato je poselitveno območje Jezidov enako kot pri Kurdih, in sicer obsega območja v severnem Iraku, severovzhodni Siriji (Rožava) in jugovzhodni Turčiji. Vendar pa se glavno naselitveno območje nahaja v severnem Iraku, zlasti v Šengalu in Šekanu. Tam živi približno 600.000-700.000 Jezidov. Ocenjuje se, da je po vsem svetu približno 1.000.000 Jezidov, od katerih jih približno 120.000-180.000 živi v Nemčiji, zaradi česar so največja skupnost Jezidov zunaj Kurdistana.

Tempelj v Lališu v severnem Iraku je glavno romarsko mesto Jezidov. Verjamejo, da je tam Şîxadî, najvišji svetnik jezidske vere, prešel v posmrtno življenje. Vsak oktober se tam odvija tedenski festival Cimaya Şêxadî (zbor v čast Şêxadî). Poleg Lališa je okoli gore Šengal še več drugih romarskih krajev. Največji sta Ziyareta Şerfedîn in Ziyareta Çilmêra. Pogosto imajo ti kraji enega ali več lamelnih svetlih koničastih stolpov.

V jezidski veri obstajajo različni sveti dnevi. Eden izmed njih je Çarşema Sor ali Rdeča sreda, datirana 1. aprila po njihovem koledarju (po gregorijanskem koledarju prva sreda po 13. aprilu). V mitologiji Jezidov je to dan, ko je bilo dokončano ustvarjanje Zemlje. Sončni žarki so prvič dosegli Zemljo, tako da je nebo postalo rdeče, z njimi pa je prišel tudi Tawisî Melek (glava sedmih nadangelov Jezidov). Zato je sreda dan počitka. Ko prvi sončni žarki zaidejo na zemljo 1. aprila, se začne pomlad in z njo novo leto.

Aretacija Marlene in Mateja s strani iraške vojske je potekala 20. aprila na poti s festivala Çarşema Sor, o čemer sta novinarja želela poročati.

Zgodovino Jezidov zaznamujeta diskriminacija in preganjanje. Doslej Jezidi štejejo 74 genocidov  s strani sovražnikov, ki so jih razglasili za nevernike. Večina genocidov se je zgodila v času Otomanskega cesarstva, zadnji genocid v teku pa je bil zagrešen leta 2014 s strani tako imenovane Islamske države v Šengalu.

Jezidi pa so bili vedno podvrženi dvojnemu preganjanju tako zaradi svoje vere, kakor tudi kot pripadniki kurdskega ljudstva. A so se upirali in se še vedno upirajo za ohranitev svojega načina življenja, običajev in kulture.

Večstoletno zatiranje Jezidov, ki še vedno traja, se po eni strani dogaja z odprtim nasiljem v obliki pobojev, ugrabitev, posilstev, mučenj ali groženj s tem nasiljem, da bi jih s strahom izgnali, po drugi strani pa je Jezide v Šengalu zatirala in jih zatira arabska asimilacijska politika, zlasti politika stranke Baath v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja. V tem času so bili Jezidi izgnani iz svojih vasi v gorovju Šengal in se naselili ob vznožju šengalskega gorovja, medtem ko so bili Arabci naseljeni v izpraznjenih vaseh. Namen načrtne gradnje arabskih vasi, ki so bile ustvarjene med Rožavo in Šengalom, je bil preprečiti stik med Jezidi v Šengalu in Jezidi v Rožavi, da bi se Jezidi asimilirali navznoter. To politiko asimilacije so spremljale različne represalije – na primer Jezidom je bilo prepovedano dolgo časa ostati na gori Šengal, na kateri je bila zapisana smrtna kazen.

Dejstvo, da Jezidov ni bilo mogoče spreobrniti v druge vere, je posledica njihovih družbenih in političnih mehanizmov za obrambo, na primer skupnost ima implementirane različne zaščitne mehanizme proti poskusom uničenja njihovih korenin. Ker se Jezid lahko rodi le jezidskim staršem, se Jezidom ni dovoljeno poročiti z ljudmi drugih ver. Če to storijo, bodo izključeni iz skupnosti Jezidov. Cilj je seveda zagotoviti, da Jezidi ne zapustijo skupnosti in ne obrnejo hrbta lastni kulturi.

Toda tudi navzven so se Jezidi poskušali zaščititi, zgodovinsko ravno zaradi preganjanj nikoli niso odkrito izvajali svoje vere, niti je niso mogli odkrito izvajati. Zaradi tega se je večina njihove zgodovine, verovanj, tradicije prenašala le ustno. Vedno so se skrivali, da bi se zaščitili pred napadi. Skozi zgodovino so se Jezidi med napadi večkrat umaknili v zaščitne gore, od koder so se zaradi boljše lege lahko branili.

Po osvoboditvi Šengala od tako imenovane Islamske države so Jezidi – skupaj s Kurdi, Arabci in kristjani, ki živijo v Šengalu – začeli vzpostavljati avtonomno upravo, ki temelji na neposredni demokraciji. Te demokratične strukture vključujejo ljudske, ženske in mladinske svete, šole in akademije. Del avtonomne uprave so tudi strukture legitimne samoobrambe. Že med osvoboditvijo Šengala so bile ustanovljene tako imenovane odporniške enote Šengal YBŞ in ženske obrambne enote Šengal YJŞ. Del te uprave so tudi Asayîsha Êzîdxanê (policijske strukture), ki zagotavljajo varnost družbe v mestih in vaseh, kajti vsi so odgovorni za zaščito družbe v Šengalu pred nadaljnjim genocidom.